Prvi dan smo začeli vožnjo ob osmih. Vozili smo se 11 ur. Na avtobusu smo se zabavali. Poslušali smo glasbo, bili na telefonu, se pogovarjali in spali. Vmes smo se ustavili na večjih postojankah. V hotel Hollywood smo prispeli ob 19. uri. Ko smo prispeli v hotel, smo razpakirali prtljago v sobah. Potem nam je trener Vid razdelil bone za restavracijo. Poleg Vida je pomagal tudi pomočnik trenerja Tit. Ta dan še nismo imeli tekme. Do devetih zvečer smo bili v sobah, potem pa smo imeli večerjo. Na večerji je bilo res zabavno. Nato smo odšli v sobe. Tam smo kar hitro zaspali, saj smo bili utrujeni od vožnje.
Drugi dan smo se zbudili ob sedmi uri in odšli na zajtrk, ki je bil ob 7.30. Po zajtrku smo šli gledat tekmo naših starejših košarkarjev. Seveda so zmagali. Ob enajstih smo imeli mi prvo tekmo. Prvo tekmo smo zmagali za las. Po tekmi smo počivali in se zabavali. Potlej smo imeli kosilo ob 13.00. Jedli smo ocvrto hrano in lepinje, drugo ni bilo kaj posebej dobro. Naši starejši košarkarji so imeli tekmo ob 16.00. V hotelu smo si kupili pijačo in v sobah smo igrali activity. Ob 16. uri smo odšli gledat tekmo. Na tekmi smo močno navijali. Naše navijanje se ni izplačalo. Naši so bili zelo potrti. Po tej tekmi smo imeli tekmo tudi mi, na tej tekmi smo zmagali ekipo Pazin. Zvečer smo se vrnili v hotel, kjer smo jedli večerjo. Nato smo utrujeno odšli spat. Napočila je sobota tretji dan. Na zajtrk smo zamudili. Danes smo imeli že zgodaj zjutraj tekmo. Po zajtrku ob 7.30 smo imeli tekmo proti Beogradu. In seveda smo zmagali tudi to. Ko smo prišli v hotel, smo počakali do kosila in šli na kosilo. Po kosilu smo šli v mesto na čevapčiče. Direkt iz mesta smo šli na tekmo proti ECE Triglavu. To tekmo smo žal izgubili. Ko smo razočarani prišli v hotel, smo šli dalje gledat tekmo naših starejših košarkašev. Oni so zmagali tako kot vedno. Potem smo srečali slovenskega sultana. Takoj smo šli do njega in se slikali. Potem je bil že čas za večerjo. Ko smo pojedli, smo šli spat.
Četrti dan je bil zmagovalni dan. Ta dan sta imeli obe bistriški ekipi finale. Naši starejši košarkarji so dopoldne igrali finale. Imeli so podaljške in na koncu zmagali. Potem smo zmagovalno odšli na kosilo. Po kosilu smo imeli malo počitka in nato smo še mi odšli igrat finale. Seveda smo zmagali in bili prvi. To je bil žur. Nato smo odšli do hotela, se spakirali in odšli na avtobus, kjer smo se odpravili proti Bistrici. Ko smo prišli, so nas čakali navijači, ki so navijali, mi pa ponosno s pokalom stopili med njih. Tako smo osvojili še eno novo košarkarsko zmago v zgodovini Slovenske Bistrice. Turnir Sarajeva nama bo ostal v nepozabnem spominu.
Jaša Pešak in Ahac Ozimič, 7. c
Na dnu jezera (nadaljevanje detektivke)
Po dolgih dveh urah hoje sta detektiva Očalnik in Naočnik le prišla do hotela, kjer sta gostom razlagala o bitjih ob jezeru ter strašljivem zapuščenem domu nad jezerom. V hotelski sobi sta vsak na svojem naslanjaču globoko razmišljala ter se na vsake toliko spogledala, nato pa utonila v globok spanec. Naslednje jutro sta se gospoda Očalnik in Naočnik odpravila nazaj k jezeru, kjer sta videla veliko ljudi, ki so si ogledovali jezero. Čez čas so ljudje odšli in govorili, da so to z vesoljci same laži. Zdaj so imeli Naočnika in Očalnika za nesposobna detektiva. A onadva sta vztrajala. Popoldan sta se odpravila nazaj k jezeru ter čakala pritlikave nezemljane. Nato je pristala vesoljska ladja, ki je izgledala kot velika skleda. Očalnik je v grmovju z mrežo čakal vesoljca. A iz ladje ni izstopil nihče. Naočnik pa je gledal izza velikih smrek. Ko je iz ladje končno izstopil vesoljec, se je takoj spremenil v človeka. Očalnik ga je zgrabil in ga ujel v mrežo, kar ni normalno, saj je detektiv, ne pa lovilec vesoljcev. Ko je iz ladje prišel drugi vesoljec, je Očalnik bil že skoraj pri hotelu z vesoljcem, da bi ljudem dokazal, da obstajajo. A ker se je vesoljec spremenil v človeka, mu ni noben verjel, zato ga je zaklenil v hotelsko sobo in odšel do Naočnika. Medtem ko je bil Očalnik v hotelu, je vesoljec zgrabil Naočnika in ga odpeljal na vesoljsko ladjo. Ko se je Očalnik vrnil, Naočnika ni bilo nikjer. Nato pa je prišel vesoljec in mu rekel, da vrne Naočnika, če mu on vrne vesoljca. Očalnik je obljubil, da mu ga bo pripeljal, a samo, če se bo pred ljudmi spremenil v vesoljca. A vesoljec ni pritrdil. Očalnik je brez besed odšel. Šel je iskat rastlino za spreminjanje, saj je verjel, da obstaja. Za rastlino je povprašal pri gospe v zapuščeni hiši, saj je vedel, da bo ona vedela, ker je bila na nek način čarovnica. Povedala mu je, da raste na dnu jezera. Očalnik je odhitel k jezeru in odtrgal iz dna temno zeleno rastlino. Hitro jo je nesel v hotel in jo dal vesoljcu v čaj. Vesoljec se je spremenil v vesoljca in Očalnik ga je pokazal vsem v hotelu in vsi so bili začudeni in se mu opravičevali. Nato je hitro odhitel k vesoljski ladji ter vesoljcu vrnil vesoljca, ki je izpustil Naočnika. Nato so Naočnik, Očalnik in vesoljca odšli v zapuščen dom na čaj in vsi zaradi stresa in pretečenih kilometrov utonili v globok spanec.
Mija Tramšek, 6. b
VRNITEV V PLANINSKI DOM
Mojster Očalnik in mojster Naočnik sta se po enem letu vrnila v Planinski dom, saj sta res hotela izvedeti, ali se skriva Nessie v jezeru ali kakšna druga pošast. Čeprav sta bila detektiva, ju je bilo tudi na smrt strah. V kovček sta si dala pripomočke, katere sta potrebovala, npr. mrežo, klešče in fotoaparat.
Hitro sta se odpravila na pot, na poti sta srečala starko, samo ta ni bila normalna starka, že po izgledu je bila drugačna, a mojster Očalnik in mojster Naočnik se nista ozirala na to. Odločila sta se, da bosta ponovno prespala v Planinskem domu. Ko sta prišla tja, je bila že tema, zato sta se pripravila za spanje in odšla spat. Sredi noči sta zaslišala glasno, a na nek način prijetno in zabavno igranje. Slišalo se je tako, kot da ta zvok prihaja iz jezera. Tam je bila gospa, ki sta jo zagledala zjutraj, a izgledala je zelo bledo in čudno. Naenkrat je iz jezera prišla pošast in zgrabila starko, takrat se je še zbudil Naočnik. Ta hrup je bil zelo zoprn. Detektiva sta se odpravila na delo, saj je veliko ljudi izginilo tam, celo živali. Sprva sta mislila, da je pošast Nessie neresnična, a potem sta spremenila mnenje. Z majhnim čolnom sta preplavala jezero in ugotovila, da je ta pošast resnična. Od strahu sta odšla nazaj v Planinski dom. Zgrabila sta vso orožje in odšla iz hotela, saj sta hotela ubiti pošast. Ko sta prišla na jezero, sta slišala glasno glasbo, slišalo se je tako, kot da je pod jezerom zabava. Pogledala sta in ugotovila, da je to res. Ta pošast je bila v resnici prijazna, samo osamljena je bila in hotela je imeti prijatelje. Mojster Naočnik in Očalnik sta se zjutraj prebudila in ugotovila ,da so to bile samo sanje.
Lana Kapun, 6. b
ROZAMUNDA PRIDE V SAMOSTAN
Ko sem izvedela, da je Ostrovrhar odpeljal Lejlo na svoj grad in se z njo poročil, sem bila zelo potrta. Ne samo, da se je poročil z njo in ne z mano, nikoli je ni pripeljal na moj grad, da bi izvedela, če je res lepša od mene. Res se nisem več želela ukvarjati z ljubeznijo, tako mi je ostala le ena rešitev. Iti sem morala v samostan in postati nuna. Na začetku sem res mislila, da bo biti nuna muka in bo zelo nadležno, ampak sem se motila. Res je, da je trajalo nekaj tednov, da sem se navadila na nov način življenja. Ampak sem kmalu ugotovila, da je takšno življenje zelo prijetno. Zbujala sem se ob določeni uri, potem smo z ostalimi nunami odšle v kuhinjo in si skupaj pripravile zajtrk, nato smo molile, ob nedeljah pa hodile k maši. Popoldne smo urejale naše vrtičke, si pripravile kosilo, molile. Življenje takrat je bilo tako brezskrbno in brez težav. Najboljše je bilo, da ni bilo fantov, kar pomeni, ni se mi bilo treba ukvarjati z mojimi čustvi in ljubeznijo. V samostanu sem spoznala Antonio. Ona je postala nuna, ker starši niso imeli denarja, da bi jo preživljali in so jo poslali v samostan. Postali sva zelo dobri prijateljici. Ampak je žal nekaj mesecev po mojem prihodu odšla, ker je želela začeti ljubezensko življenje. In spet sem ostala sama. Življenje je takrat postalo naporno, težave in probleme sem opazila v vsaki stvari, dnevi so se vlekli v neskončnost, nisem več hotela biti nuna. Ampak brez nekakšnega razloga nisem želela oditi, zato sem nadaljevala moje brezvezno življenje kot nuna. Dokler nisem nekega dne pri maši zagledala nekoga. Po maši sem pristopila do njega in ga povprašala po njegovem imenu. Ime mu je bilo Leopold. »Lepo ime,« sem mu rekla. Odvrnil pa je: »Hvala. Em… bi se mogoče kdaj družila?« »Lahko.« In res sva se začela družiti. Postala sva dobra prijatelja in življenje je spet postalo lepo. Kaj kmalu pa sem naletela na problem, na katerega sem upala, da ne bom naletela. Zaljubila sem se. Nisem hotela uničiti najinega prijateljstva, zato mu nisem želela ničesar povedati. Nekaj časa naprej je bil navaden ponedeljek in z Leopoldom sva se dobila. »Nekaj ti moram povedati,« mi je rekel. Takrat me je stisnilo v srcu, strah me je bilo, da mi bo povedal nekaj slabega. Nadaljeval je: »Em, če ne bo šlo vse tako, kot upam, si želim, da vseeno ostaneva prijatelja. Rozamunda, všeč si mi.« Nasmehnila sem se mu in mislim, da je ugotovil, da je on meni tudi všeč. Naslednji teden sem odšla iz samostana in se preselila k njemu. Tri leta kasneje sva se zaročila in kaj kmalu potem tudi poročila. Kmalu po poroki sem v mestnem časopisu izvedela, da sta Ostrovrhar in Lejla šla narazen, ker si je Lejla našla drugega partnerja. Nasmehnila sem se in bila hvaležna, da se nisem poročila z njim, ampak z Leopoldom.
Mia Erker, 8. a
Šola v nedeljo
Šola v nedeljo se odpočije in se dobro umije.
Potem se čista odpravi po dobravi in obišče kopališče.
Nato pa se vrne na šolsko dvorišče, umita in spočita.
Čaka, da sonce zaide in da mnogo otrok spet v šolo pride.
Zdaj, ko se je vikend končal, nas je oče spet v šolo peljal.
Otroci se šole ne veselimo, zdaj pa iščem novo rimo.
Pri urah v šoli se potem dolgočasim in same neumnosti kvasim.
Mija Tramšek, 6. b
ŠOLA V NEDELJO
Šola v nedeljo najboljša je, ker takrat se samo poje. Takrat se ti ni treba učiti in čaja piti.
Ko je šola v nedeljo, vržem zvezke stran in stopim postelji v bran. Takrat nalog ne delam, ampak televizijo gledam.
Takrat ne garam, ampak se s prijatelji igram. Takrat lahko spim tako dolgo, kot si želim.
V nedeljo na stolu sedim in video igrice igrat hitim. Vsak šolo v nedeljo ima rad, ker mu ni treba garat.
Matic Godec, 6. b
Prebesedimo besede domada - dom plezaleh - plezanje sladkalček - slaščičarna šola - mučnilček sladkolada - vroča čokolada vodolišč - čaj iz zelišč penada - sladka smetana mamolilčka - mami čajolček - čaj
Zjutraj se zbudim Ko s plezanjem končam, se in v na čajolček podam, mučnilček odhitim. kjer srečam mamolilčko, ki je prišla na čaj, saj zunaj je komaj maj in sama nima še zelišč, da bi naredila vodolišč. Nato odpravim se v sladkalček, Nato me je mamolilčka kjer si naročim odpeljala v domado, kozarček saj se ji je mudilo dobre vroče delati malinelado. sladkolade z veliko mrvic in penade.
Ko popijem sladkolado, Mija Tramšek, 6. b se odpravim nazaj v domado.
Tam počakam do treh, potem pa se odpravim na plezaleh.
MOJA SVETLOBA - narobe pesem
Preden sem šla v šolo, sem se poslovila od lajalčeka in odšla.
V šoli je učiteljica s papirjedkom rezala belkota. Hotela mi ga je dati, samo sem si prej špricnila na roke malo smardila za roke.
Tretjo uro je ravnateljica govorila po glasilčeku, učiteljica pa je na kredojedko napisala: »Poskusi, ker nič ne znaš.«
Pred šolo sem videla jokalčka, res je bil glasen. Ko sem prišla domov, je mama spekla mokakrog in tako je bilo konec moje svetlobe.
Lana Kapun, 6. b
Volkodlakov dnevnik 1.dan Neznan gozd, 12. 6. 1022 Dragi dnevnik! Danes smo mamo prosili za kruh in nam je rekla: »Nate, hudičevi volkodlaki!« Nato smo se vsi bratje spremenili v volkodlake in pobegnili v gozd. Nekaj časa smo hodili skupaj, nato smo se razšli. Nisem jih videl že kakšnih 5ur in me že skrbi. Vem, da sem bom moral prilagoditi na lov in samoto. Ne vem, kako naj prepričam ljudi, da jim nič nočem. Še kar sem prestrašen in začuden, sploh ne vem, kako naj opišem svoje počutje. Zdaj grem najprej spat. Maksimilijan
2. dan Neznan gozd, 12. 6. 1022 Dragi dnevnik! Drugi dan je že tu in moram narediti nekakšen načrt, kako prepričati ljudi, da mi dajo kruh. Mogoče, jih lahko prestrašim, da jim kruh pade na tla in ga dobim, mogoče tako premagam urok. Čakal sem pred pekarno pet ur, a ni bilo nikogar. Ne vem, kaj je bilo danes, mogoče je sobota, nisem bil prepričan, kajti ko si sam v gozdu in te nihče ne pogreša, izgubiš občutek za čas, ne samo to, izgubiš voljo do življenja. Najverjetneje je sobota ali nedelja. Po takšnem dnevu je ostalo še samo spanje.
Maksimilijan
3.dan Neznan gozd, 12. 6. 1022 Dragi dnevnik! Vstal sem in šel čakat pred pekarno. Ugotovil sem, da mogoče noben ni prišel v pekarno, ker so videli volkodlaka pred njo, jaz tudi ne bi šel. Zato sem se šel skrit v grm in začel čakat. Nekakšen visok gospod je šel po kruh in hotel sem uresničiti načrt, da bi ga prestrašil. Gospod je prišel ven in prestrašiti sem ga hotel, ko sem skočil. Gospod se ni zdrznil in samo iz žepa vzel pištolo. Bil sem prestrašen, presenečen in začuden, kako se takšne zveri ni ustrašil. Puško je dal v roke, preveril, da dela in začel streljati. Medtem ko je streljal, sem jaz samo tekel nazaj v gozd. V gozdu sem se začel počutiti varno, ker me nihče ni motil. Lačen sem postajal in vedel sem, kaj moram storiti. Imel sem 2 možnosti, prva je, da bi začel loviti, ali pa da bi hitro našel nekoga, ki bi mi dal kruh. Seveda tega ne bo tako lahko izpeljati, ker sem še vedno volkodlak. Ta dan je bil nor, skoraj sem umrl zaradi gospoda z puško. Najboljše je, da grem kar spat. Maksimilijan
4. dan: Neznan gozd, 12. 6. 1022 Dragi dnevnik! Štirje dnevi so minili od uroka, a meni se zdi kot mesec. Ves čas sem osamljen, žalosten, prestrašen. Razmišljam o možnosti, da bi končal s tem življenjem in si ga tudi vzel. A sem si rekel, da zadnji dan še poskusim. Začel sem slediti neznanemu gospodu, vedel sem, da sem ga zelo prestrašil, a sem vseeno nadaljeval z sledenjem. Bil je na konju, seveda konju nisem hotel nič hudega, a moj nagon mi je govoril, naj ga pojem. To je tudi gospod videl, zato je prišel ven in s konjem začel odhajati. Poskusil sem govoriti, a vse, kar je prišlo iz mojih ust, so bili zvoki mojega tuljenja. Videl sem, da sem ga samo še bolj prestrašil, a nisem imel izbire. Sledil sem mu in vedno hitreje je dirjal s konjem. Prišli smo do njegovega doma in hitro je šel noter. Sedel sem na mrzlih tleh in gledal v njegovo okno. Večkrat je tudi on pogledal skozi okno, a nazadnje me je rešila njegova čudovita žena. Ko me je žena gledala nekaj trenutkov, se je obrnila. Nekaj časa ni bilo sluha ali duha o gospodu ali njegovi ženi. Potem pa so se vrata odprla in ven je prišla žena. Od blizu je bila še bolj čudovita in v rokah je imela nekaj čudovitejšega: KRUH. Vrgla mi ga je, mislil sem, da sanjam, pojedel sem kruh in uroka je bilo konec. Vse sem razložil in tako sem preživel štiri dni kot volkodlak. Živel sem lepo življenje od takrat naprej.
Maksimilijan
Tito Veber Kolja, 7. c
Življenje
Življenje ni lahko, življenje ni potica; en dan je lepo, drugič je temno.
Najlepše življenje je spontano in svetlo. Včasih je temno in včasih neživo, so temni trenutki, težki in stresni. A včasih ti sonce da novo priložnost.
Življenje ni sama tema, včasih je težko. A z ljudmi, ki jih imaš rad, ti bo vedno lepo.
Včasih je stresno in včasih je težko, a važno je, da na novo pobereš se.
Nika Vukovič, 8. a
Urška današnjega časa
V današnjem času je v svetu veliko nevarnosti. Urška je bila zelo lepo šestnajstletno dekle, bila pa je tudi zelo samovšečna in navajena, da se vsi fantje vrtijo okoli nje. Živela je sanjsko življenje vsake najstnice. V dveh mesecih bo zaključila srednjo šolo, kar pomeni, da se je približeval maturantski ples. Okoli nje se je vrtel čisto vsak fant in povabil na ples ji ni manjkalo. Povabili so jo vsi, celo njen bratranec, a povabila ni sprejela. Čakala je povabilo od prav posebnega fanta. Ime mu je bilo Johnny, bil je učenec na izmenjavi iz Nemčije, ne samo da je bil poseben, bil je tudi neizmerno čeden. In Urška si je sama pri sebi mislila, da če je ona lepa in on čeden, je povabilo na ples že samoumevno. Čakala je dneve in tedne, a povabila ni bilo. Mislila je, da mu je samo nerodno in je sramežljiv, kar je dobro, saj tako ne bo povabil nikogar drugega. Urška se je kot vsako drugo dekle želela udeležiti plesa, brez da bi morala fanta povabiti ona. Čakala je že dolgo, po njenem mnenju malo predolgo, zato se je odločila, da bo do Johnnyja odšla kar sama. Začela mu je razlagati o plesu in kako lepo bi bilo, če bi na ples šel z njo. Govorila je samo o sebi in kako dolgo je čakala, da jo bo povabil. Johnny jo je prekinil in ji rekel, da je res lepo dekle, a da z njo na ples ne more iti, saj zmenek za ples že ima. Urška ni mogla verjeti svojim ušesom, noben fant je še nikoli ni zavrnil. Johnny je odkorakal stran od Urške, nato pa zavil v učilnico na levi strani hodnika. Urška je bila zlomljena. Čakala je, da se bo vrnil in ji povedal, da je vse samo neslana šala. Še bolj pa jo je zanimalo, kdo je dekle, ki jo je Johnny povabil na ples in zakaj je povabil njo namesto nje. Ko je prišla domov, je Johnnyja začela zasledovati na vseh družabnih omrežjih in posledično tudi v šoli. Odločila se je, da bo razdrla zvezo Johnnyja in tega skrivnostnega dekleta. Johnny se je družil z veliko puncami, a ena je izstopala. Njeno ime je bilo Alma, bila je članica nemškega krožka in seveda je znala govoriti nemško brez težav. Urška se je nemalokrat pogovarjala z Almo, a ne tolikokrat, da bi bilo sumničavo, da se pogovarja z njo. Stopila je k njej in ji začela govoriti samo slabe stvari o Johnnyju. Ko je končala, so se govorice hitro začele širiti. A Johnny Urške še vedno ni povabil na ples. Bila je jezna, saj se je počutila, kot da nič ne deluje, da bi jo Johnny povabil na ples. Urška je do sedaj vedno imela možnost izbire med fanti, zdaj pa je ona morala nekoga vabiti na ples in tega ji njen ponos ni dovoljeval. Zato se je odločila, da bo šla na ples s tistim, ki jo bo od tega trenutka prvi povabil. Povabil jo je neki Peter iz šahovskega kluba in zmagovalec vseh matematičnih tekmovanj. Seveda Urška njegovega vabila na ples v drugačnih okoliščinah nikoli ne bi sprejela. A zaradi maščevalnosti, ki jo je čutila v sebi, je morala reči ja. Prišel je dan plesa in Urška ni bila presrečna. Do sedaj je že upala, da bo Johnny pustil Almo in povabil njo. Ker se to ni zgodilo, je še vedno na ples morala iti s Petrom. Ko je s pogledom oplazila Johnnyja in potem še Petra, se je spraševala, od kdaj so njeni standardi tako nizki. Odplesala je kar nekaj plesov s Petrom, a njen pogled je kar naprej odhajal k Johnnyju. Opazila je, da se Johnny kar veliko obrača proti njej. Alma je nekam izginila in to je Urški dalo možnost, da se Johnnyju opraviči za svoje dejanje. To ni bilo ravno v njeni naravi, a se ji je zdelo prav. Zbrala je pogum in stopila do njega in se mu iskreno opravičila. Namesto objema in poljuba, kot si je to predstavljala, je dobila preprost odgovor: »V redu«. Osupla nad tem, kako hladen je bil do nje, je uvidela, da Peter tega ne bi nikoli storil in se odpravila nazaj na plesišče. Uvidela je, da ni vse v lepoti, ampak tudi v značaju in da je Peter veliko boljši od Johnnyja.
Nika Vukovič, 8. a
Rozamunda pride v samostan
Ostrovrhar me je zamenjal z Bosanko, ki ni bila vredna mojih solz, saj me nič več ni zanimalo. Spakirala sem kovčke in odšla do kočije, ki so mi jo pripravili služabniki. Ni bilo časa za solze, naredila sem prvo in edino stvar, ki mi je prišla na misel in kočijažu naročila, da naj me odpelje do najbližjega samostana. Nisem se še za dobro zavedala, kaj se dogaja, zato je tudi moja odločitev bila nagla in spontana. Ko sva prišla do samostana, je bilo mrzlo in temačno . Nič čustev ni oddajal ta ledeni kraj, zato je bil popoln kraj za natančen razmislek o mojem življenju. Vstopila sem na temen in mračen vrt, ki že dolgo ni bil deležen vrtnarske oskrbe. Videla sem velika in visoka drevesa brez enega samega lista na vejah. Počasi sem razmišljala, ali je odločitev bila pravilna, a ko sem se obrnila, kočije že ni bilo več. Začela sem paničariti, strah me je bilo do kosti. Nisem imela druge možnosti kot vstopiti v samostan. Vstopila sem na mračen hodnik z veliko svečami, ki so temu prostoru dajale vsaj malo svetlobe. Prste sem pomočila v sveto vodo in se prekrižala. Počasi sem vstopala v veliko dvorano. Na koncu dvorane so bila velika vrata, na katerih je pisalo Duhovnikova pisarna. V stopila sem do vrat in nanje močno potrkala. Kar hitro mi je glas na drugi strani dal dovoljenje za vstop. Počasi sem odprla vrata in vstopila. Visoka postava, ki je gledala skozi okno, se je počasi oglasila in mi rekla, da se lahko usedem. Sedla sem na stol in počasi pogledala okoli sebe. V primerjavi z zunanjostjo je notranjost bila lepa in osvetljena. Čakala sem na veliko temno postavo, da se obrne proti meni in začne govoriti, a namesto tega sem samo govorila z neznancem, obrnjenim proti oknu. Povedala sem mu, da bi se rada pridružila samostanu kot nuna. Po glasu sodeč je bil moški, povedal mi je, da je odhod v samostan resna in težka odločitev. Vključitev v samostan je bila edina možnost, da zaživim normalno življenje in pozabim na Ostrovrharja enkrat za vselej. Rečem mu, da sem prepričana in da sem v ta kraj prišla z razlogom, da ostanem. Duhovnik s prstom pokaže na veliko omaro, v kateri so bila oblačila za nune. Vzela sem obleko, na mizi pa me je že čakala knjiga in ključ. Sumila sem, da je knjiga za molitve in ključ za vstop v mojo sobo. Črna postava mi pove, da ga od sedaj naprej moram klicati oče in da mi bodo nune povedale in razložile kako in kaj. Glas tega duhovnika mi je bil znan, a se na to nisem ozirala. Za seboj sem zaprla vrata in se napotila do svoje sobe. Tam sem se preoblekla v dana oblačila in se namestila. Sobo sem si delila s sestro Marijo in sestro Gabrielo. Bili sta prijazni in mi hitro razkazali, kakšno je življenje v samostanu. Večino dneva molijo, ostalo pa je po njihovih željah. Hitro sem se privadila na novo življenje. Vsako nedeljo pa smo imeli mašo. To je bila moja prva maša in bila sem zelo živčna. Nune smo pele pesmi, župnik pa je bral molitve iz knjige. Čudno je bilo, da se duhovnik našega samostana ni prikazal. Marija in Gabriela sta mi povedali, da se duhovnik že nekaj časa obnaša zelo čudno in da je zelo zaprt vase, kar pa naj mu ne bi bilo podobno. Postalo me je strah, a je ta hitro izginil, ko sem v dvorano videla vstopiti najlepšega fanta, kar sem jih videla. Sedel je v prvo vrsto in zdelo se mi je, kot da se je svet ustavil, vse skrbi so izginile. Hitro se je maša končala in ko sem že odhajala z Gabrielo in Marijo, me je nekdo zgrabil za roko. Bil je tisti fant. Začela sva se pogovarjati in on mi je povedal, da mu je ime Edvard. Bil je smešen, zabaven in z njim so pogovori bili tako lahki, kot da se poznava že celo življenje. Ob njem sem se počutila varno in veselo. Ko sva zaključila pogovor, me je pospremil do samostana. Skozi okno v zgornjem nadstropju sem videla duhovnika, ki je mrko gledal skozi okno. Hitro sem se poslovila od Edvarda in se po tihem odpravila do svoje sobe, a bilo je prepozno. Duhovnik je že stal na mračnem hodniku. Povprašal me je, kaj sem počela zunaj in zakaj še nisem v svoji sobi. Povedala sem mu, da smo imeli mašo in da me je eden od mojih starih prijateljev prepoznal. Seveda mu resnice nisem povedala. Nisem hotela imeti težav. Duhovnik me je poslal v sobo. Mariji in Gabrieli sem povedala vse. Marija, ki je bila nuna starejše generacije, se je nad mojimi besedami zgražala. Gabrieli pa je bila moja zgodba zelo všeč in zdela se ji je romantična. V samostanu sem tako živela še 2 meseca. Vsak teden sem se najbolj veselila nedelje. Z Edvardom sem se tako vedno bolj zbližala in ni bilo več dnevov, ko nisem mislila nanj. Bila je sobota in iz knjižnice sem zaslišala čudne zvoke kričanja in padanja knjig na tla. Odprla sem vrata, a v knjižnici ni bilo nikogar. Uho sem prislonila na knjižno polico in zdelo se je, kot da zvok prihaja iz zidov. Povlekla sem eno od knjig in polica se je odprla. V skrivni sobi je bil moški zvezan na stol v obleki duhovnika. Vprašala sem ga kdo je in kako se je znašel tukaj. Razložil mi je, da je duhovnik tega samostana in da je tukaj že 2 meseca. Osvobodila sem ga in ga pritihotapila v kletni prostor. Razložil je, da da ga je nekega dne v pisarni obiskal mladenič in da ga je zanimalo vse o samostanu. Tisti hip pa je na glavi začutil kovinski predmet in od takrat se ne spomni ničesar. Začela sem se spraševati, kdo je potem moški, ki je v pisarni in če je poškodoval duhovnika, kaj vse še lahko naredi. Duhovniku se naročila, naj se ne premakne in ne hodi nikamor. Izvedeti sem želela, kdo je ta prevarant in kaj pravzaprav hoče. Vstopila sem v pisarno brez trkanja. Moški pa je kot vedno gledal skozi okno. Povprašala sem ga, kdo je in kaj počne tukaj. Koža mu je zaledenela in z vso silo se je obrnil proti meni. Otrpnila sem, nisem vedela, kaj naj naredim. Mravljinci so bili po celem mojem telesu. Zdaj mi je bilo vse jasno. Bil je Ostrovrhar. Povedal mi je, da od takrat ko sem odšla, ni več isto in da je Lejla odšla in ga zapustila. Nisem ga hotela poslušati. Poln je bil svojih laži. To je prav tako pomenilo, da uradno nisem bila nuna in da lahko odidem, kadar koli hočem. Iz pisarne sem stekla s sovražnim pogledom in spakirala svoje stvari in se poslovila od svojih prijateljic. Pobrala sem se do Edvardove hiše in skupaj sva pobegnila. Še vedno pišem pisma v samostan, za Ostrovrharja pa nisem več slišala.
Konec
Nika Vukovič, 8. a
MOJE POTOVANJE V BOSNO
V času prvomajskih počitnic sta mi starša povedala, da se bomo odpravili v Bosno. Do tam smo potrebovali 6 ur. Potovali smo čez Slovenijo, Hrvaško in Bosno. Na Hrvaškem smo se ustavili na Plitvičkih jezerih in si malo ogledali znamenitosti. Potem smo pot nadaljevali do Cazina in do moje babice, tam smo jedli in prespali. Naslednji dan smo se odpravili proti glavnemu mestu Sarajevu. Najprej smo šli do Baščaršije, tam smo si tudi ogledali Begovo džamijo, muzej in različne spomenike. Potem pa smo šli v hotel, da si malo odpočijemo in pot nadaljevali do Neuma. Ko smo prišli tja, je bilo že pozno zvečer, zato pa smo šli na večerjo in v hotel spat.
Zjutraj smo šli na zajtrk in v Neum na morje. Potem smo si malo ogledali Neum. Ko smo prišli nazaj v hotel, smo vzeli stvari in spakirali, potem pa smo šli do Mostara. Tam smo prespali in si zjutraj šli ogledat stari most in vrelo bune. V Mostaru smo prespali pri moji teti, ki nam je pripravila zelo okusno večerjo. Zjutraj smo zajtrkovali, spakirali in odnesli stvari v avto. S teto smo šli na še en kratki sprehod po Mostaru. Ko smo se vrnili, smo se odpravili na nadaljnje potovanje. Zdaj smo šli do Tuzle, tam smo si ogledali jezero Panonika in se odpravili nato nazaj v Slovenijo. Na poti smo se še ustavili v Jajcu na slapovih Pliva, kjer smo tudi imeli večerjo. Ko smo prišli na mejo med Bosno in Hrvaško, je bila gneča, čakali smo eno uro. Ustavili smo se tudi v Zagrebu, kjer smo šli v živalski vrt. Potovanje je bilo res nepozabno in to dogodivščino si bom zapomnila za vse življenje.
Selina Ljubijankić, 7. c
MAJHNI SUPER JUNAKI
Nekoč so živeli majhni ptički, s svojo mamo so se greli v gnezdu, saj je tisto leto pihala zelo močna burja in kar naenkrat je gnezdo odletelo daleč do sredine morja. Ptički so kar naenkrat ostali brez mame, brez hrane in brez toplega gnezda. Po nekaj dneh potovanja so se zataknili za rob pomola. Naslednje jutro je na sprehod odšla majhna deklica in našla ptičke. Vzela je gnezdo iz vode in pobožala majhne ptičke. Deklica je rekla: »Od kod ste se vzeli ?« Ptički pa so ji odgovorili, da so padli iz gnezda. Deklica je ptičke odnesla domov in jih pokazala mami. Mama je bila presrečna, saj si je dolgo želela hišne ljubljenčke. Ptički so se hitro navadili na novo družino. Vsako jutro so odšli na balkon, kjer so pogledali na majhno mestece. Enega jutra pa je bilo drugače, ko so se trije ptički odpravili na balkon in vreme je bilo zelo oblačno. Takrat je na balkonu bilo nastavljenih devet bleščečih zrn žita. To pa ni bilo navadno žito, saj ti je dalo posebno moč. Vsak ptiček je pojedel dve žiti, preostale tri pa so posadili na vrtu. Vsi ptički so dobili svojo super moč, eden je pihal veter, drugi je pihal ogenj, tretji pa vodo. Ko je deklica vse to videla, je ptičke vprašala, kje so dobili super moči in da si tudi ona tega želi. Vse so ji povedali in razložili, saj so ji popolnoma zaupali. Deklica si je tako močno želela, da bi takoj imela super moč, da je na vrtu izkopala eno žito in ga pojedla. Prvo žito ni pomagalo, zato je izkopala še eno in še tretje, a še vedno ni dobila super moči. Spraševala se je, kako to, pa so iz balkona prileteli ptički in ji povedali, da ni prav, kako je ravnala, saj bi jih morala vprašati za dovoljenje. Opravičila se jim je in se žalostno odpravila v hišo. Ptički so jo poskušali potolažiti s tem, da jim lahko pomaga rešiti mestece iz nevarnosti. Deklica je bila tako vesela, da je skakala iz postelje na posteljo. Tako so vsak dan pomagali meščanom tega mesteca, gasili so požare, greli domove in proizvajali elektriko. Vsi so se dobro razumeli in živeli srečno do konca svojih zadnjih dni. Če ne verjamete, vprašajte meščane tega majhnega mesteca.
Mojca Rabič, 6. b
SIN REVNEGA OČETA
Živel je revež, ki ni imel niti kruha za svojega sina, zato mu reče, naj si gre po svetu iskat srečo. »Pojdi sinko,« mu pravi, »kamor hočeš, samo tega ne pozabi, da prvo stvar, ki jo srečaš, pobereš in jo shraniš.« Tako se poslovita. Oče ostane doma, sin pa odide po dolgi prašni cesti s torbo na rami v daljni svet.
Pa gre sin po dolgi prašni cesti ter gleda pred seboj lep sončen dan. Misli si: »Ko bi le bila z očetom bogata.« Besede zadrži zase, hodi in hodi naprej in zagleda na cesti malega ptička. Ustavi se ter ptička povpraša, kaj je narobe. Ptiček odgovori: »Zelo sem žejen in lačen«. Sin iz torbe vzame čutaro ter kos kruha in ga da ptičku. Ptiček se mu zahvali, sin pa se spomni, kaj mu je naročil oče. Ni bil čisto prepričan, če je ptiček res prava stvar, ki jo mora pobrati, ampak se odloči, da ptička vzame s seboj. Mračilo se je že in odločita se, da bosta prespala pod lipo.
Naslednjega jutra se je lipa lesketala v soju sonca. Sonce je osvetlilo kovanec. Sin je kovanec pobral in s ptičkom sta odšla naprej. Sledila sta sledi kovancev in prišla do lepe palače. Na vratih je visel napis, na katerem je pisalo: IŠČEMO PASTIRJA ZA VELIKO DENARJA. Sin je odšel do kralja ter ga prosil za službo. Kralj je privolil in tako se je začelo vestno in trdno delo, saj ni smel izgubiti niti ene živalice. Vsak dan mu je družbo delal ptiček, včasih pa tudi princesa, ki se je zagledala vanj, on pa vanjo. Po dveh letih služenja se odloči, da bo prosil kralja za princesino roko. Kralj premišljuje in po premisleku se odloči, da bo hčeri poiskal moža, a imel je en pogoj. Obljubiti mora, da bo za njegovo hčerko zgradil palačo z golimi rokami. Pastir ta pogoj sprejme in tako tudi zgradi najlepšo in največjo palačo.
Tako sta živela srečno. Nekega dne, ko sta se odpravila čez grajski vrt, sta pri zadnjem drevesu srečala starejšo žensko, ki je bila podhranjena. Odločila sta se, da ji bosta pomagala. Ženska se je zdela prijazna, a temu ni bilo tako, hotela je samo bogastvo. Pri zajtrku je vstala in pastirja ter princeso začarala v prazno jamo ter prevzela palačo. Princesa in sin sta bila žalostna, a ptiček je imel rešitev. Spremenil se je v kristalno kroglo ter rekel:« Imata neskončno želja, izpolnim vama vse, kar si zaželita.« Sin si je zaželel, da bi bila v gradu in res je bilo tako. Premagal je staro žensko ter si zaželel, da bi oče prišel k njemu in da bi se ptiček spremenil nazaj ter da bi stara ženska bila brez moči v jami.
Tako sta sin in princesa živela srečna do konca svojih dni v prelepi palači, z otrokom v roki ter s starim očetom, ki je bil zdaj bogat. Če ne verjamete, lahko greste pogledat, da palača še vedno stoji tam med dvema rekama.
Mojca Rabič, 6. b
ŽELEZNI PRSTAN (nadaljevanje) (ljudska)
Res je bilo tako, naslednjega jutra sta princesa in princ živela v stari bajti, mladenič in mati pa v prelepem gradu onkraj morja. Ko se princ in princesa zbudita, zagledata staro, prašno in umazano hišo, imata prazne želodce in nič denarja, sta tako razočarana, da se njuno kričanje sliši do gradu mladeniča in matere. Mladenič se samo posmehuje: »Sama sta si kriva.« Mama si potihoma misli, sva res ravnala prav, sinu pa noče nič reči. Sin postaja vedno bolj pohlepen, nesramen in obseden z denarjem in tako pogosto uporablja železni prstan, da se kralj vseh kač prebudi in mu ga ponoči vzame.
Naslednje jutro se mladenič in mati prebudita spet v stari bajti in ponovno prosita mačko ter psa, da naj mu prineseta železni prstan. To nočeta storiti, mladeniču povesta, da si ga ne zasluži in kreneta svojo pot dalje. Mladenič jezen stopa po bajti sem ter tja, mater pa mu še z zadnjimi atomi močmi reče, naj gre po zdravnika. Mladenič v hipu spremeni svoj obraz in odhiti, da ga bi pripeljal. Prihitita, kolikor hitro moreta. Zdravnik mater pogleda in mladeniču pove, da naj gre poiskat zdravilo od kralja kač in tako se poslovi od matere in krene na pot. Po poti si kupi malo kruha. Ko pride do prvega pašnika vidi psa, ki čuva ovce, opraviči se mu in pes mu odgovori: » Če me kaj potrebuješ, samo pokliči.« Pride do naslednjega pašnika in sreča muco, kako se igra z deklico, se ji opraviči in muca odgovori: » Če kaj potrebuješ, pokliči.« Ko pride tretjega pašnika sreča malo kačo, ki jo reši saj se je zagozdila za skalo. Kača ga vpraša, če kaj potrebuje in on ji odgovori, da išče kralja vseh kač. Kača mu pokaže pot, kralju se sin opraviči in kralj mu da zdravilo, zahvali se kači s poljubom in ta se spremeni v princeso in tako živita v palači do konca svojih dni.
Mojca Rabič, 6. b
DREVESNA SKRIVNOST
Nekoč, pred davnimi časi, je živel deček. Živel je v majhni hiški na drevesu. V njej je bila ena žimnica, ena miza in en stol. Imel je tudi psa. Tik ob meji z njegovim drevesom je stala kraljeva palača. Kralj je imel tri travnike, na vsakem od njih je rastlo devet dreves. Po nekaj letih se je kralju zazdelo, da ima premalo ozemlja, zato se je odločil, da bo imel ozemlje še tam, kjer je imel deček svojo hiško. Kralj je oznanil, da bo čez tri leta posekal gozd, kjer je domoval deček in ozemlje bo postalo kraljevo. Ko je deček to izvedel, je postal zelo žalosten in je šel do kralja. Pritožil se mu je in rekel, da ne more posekati gozda, ker je tam njegov dom. Kralj ga ni poslušal in ga je dal vreči iz palače.
Ko je deček prišel nazaj v svojo hiško, ga je pričakal pes in mu želel pokazati neko pot. Deček in pes sta hodila devet mesecev in tri dni. Potem sta prišla do neke votline. Pes je vstopil prvi in deček mu je sledil. V votlini sta srečala kačo. Kača jima je rekla: „Si prvi človek, ki je prišel v mojo votlino. Pojdi do konca votline in si izberi enega od predmetov. Kamniti prstan, ki ti izpolni vsako željo ali zlato ovratnico, ki živali omogoči, da spregovori.“ Deček in pes sta odšla do konca votline. Tam je deček našel oba predmeta. Deček je sprva želel vzeti kamniti prstan, a ga je pes vodil do zlate ovratnice. Ker je zaupal psu, se je deček odločil za zlato ovratnico. Deček je vzel ovratnico in jo nataknil psu okoli vratu. »Končno se lahko pogovarjam s teboj,« je rekel pes. »Še nekaj ti moram pokazati,« je rekel pes. Deček mu je sledil. Nedaleč stran od votline je našel nekakšen ključ. Pes mu je ukazal, naj ga pobere. Ko ga je deček pobral, mu je pes rekel, da se morata vrniti nazaj v vas. Čez devet mesecev sta prispela nazaj v vas. Pes mu je pokazal odprtino v drevesu na koncu vasi. Deček je vtaknil ključ v ključavnico in vrata v drevesu so se odprla. Ko sta vstopila v drevesno deblo, sta v njem uzrla sobo, polno draguljev, ki jih je varovala pošast. Pes je dečku rekel, da se bo moral bojevati. Deček je pošast z lahkoto premagal. Od pošasti je dobil ključ za naslednjo sobo ter meč. V vsaki naslednji sobi sta srečala močnejšo pošast, od katere sta dobila nov ključ ter kos opreme. Na koncu je deček imel meč, ščit, čelado, naprstnik, železne hlače ter čevlje. Ko je deček odprl vrata v zadnjo sobo, je v njej našel največjo in najmočnejšo pošast. Z njo se je deček boril tri ure, a na koncu jo je le premagal. Ko je deček premagal pošast, je iz nje skočila vila. Rekla mu je: »Rešil si me, zato ti izpolnim tri želje.« Vila mu je povedala, da je bila varuh drevesa, v katerega so se naselile pošasti. Povedala mu je, da so jo pošasti zaprle v trebuh najstrašnejše in najmočnejše izmed njih ter da bi drevo, če bi bila še en dan zaprta, umrlo.
Deček si je za prvo željo zaželel, da bi mu kralj pustil hišico v gozdu, za drugo, da ne bi bil več tako reven, ter za tretjo, da bi kralja izgnali iz gradu. Vila se jima je zahvalila. Deček in fant sta nato odšla iz drevesa in se vrnila domov. Ko sta vstopila v svojo hiško, sta zagledala sto vreč, polnih zlatnikov. Deček je izvedel, da je kralj preklical svoje oznanilo ter da so ga nezadovoljni meščani izgnali iz gradu. Kraljev naslednik je bil njegov sin, ki je bil do svojih podložnikov prijazen in je rad pomagal. Tako je deček postal najbolj srečen deček z najbolj srečnim psom. Našel si je ženo in srečno sta živela do konca svojih dni.
Matic Godec, 6. b
Romeo in Julija današnjega časa
Romeo je že večkrat po pouku srečal punco, ki mu je bila zelo simpatična. Izvedel je, da ji je ime Julija. Vedno jo je gledal po pouku , nikoli pa se ni opogumil, da bi jo je šel vprašati za snap. Nekega dne pa je pozno prišel iz šole in je zunaj zagledal skupina fantov, ki so stali okoli Julije. Vsi so se je začeli dotikati, Julija pa je hotela oditi domov. Takrat pa je Romeo prišel tja, saj so to bili njegovi prijatelji, in jim je rekel, naj jo pustijo in gredo proč. Julija se mu je zahvalila, da je to storil. Takrat pa sta se začela pogovarjati. Dodala sta se na socialnih omrežjih in se vsak dan pogovarjala.
Romeo pa ni vedel, da Juliji oče ne pusti druženja s fanti. Pogovarjala sta se o različnih temah in se smejala. Ko sta pa že nekaj časa hodila, pa se mimo pripelje avto. Avto se ustavi in ven stopi Julijin oče. Začne kričati na Julijo, da ga ne uboga in da ima hišni pripor. Potem pa še začne kričati na Romea. Juliji pa oče vzame telefon in blokira Romea vsepovsod. Takrat se Romeo in Julijo dolgo nista videla. Julija se je morala izogibati Romea in se več ko 2 tedna nista srečala. Enkrat pa je prišla v razred učiteljica po Julijo in rekla, da mora iti k ravnateljici. Ko je Julija stopila noter k njej, pa je tam zagledala Romea. Bila je cela živčna, ampak kar naenkrat potem začne ravnateljica govoriti , da bosta imela Romeo in Julija govor na eni skupni prireditvi. Takrat pa sta se tudi spet začela pogovarjati. Spet sta začela skupaj hoditi domov in vedno bolj sta se začela družiti. Julija je svojemu očetu povedala za Romea in se je počasi s tem sprijaznil. Romeo je tudi enkrat prišel domov k Juliji in je srečal očeta, bilo ga je strah, ampak ga je oče samo lepo pozdravil. Julija in Romeo sta tako lahko bila skupaj brez vseh ovir in sta bila zelo srečna.
Klara Kapun, 9. a
VILE
Tudi v Slovenski Bistrici so nekoč živele vile. Bilo so lepe, vendar plašne, oblečene v tanke bele oblekice in njihova koža je bila bela kot sneg.
Nekega mrzlega dne pa se je rodila vila, ki ni bila kot ostale. Imela je temne lase in rjavo rjave oči. Zato so se je druge vile izogibale. Ni imela prijateljev, zato se je, ko je dopolnila svoj 18. rojstni dan, odločila oditi med navadne ljudi, v mrzel in krut svet. Tavala je ducat in ducat let, dokler ni enega mrzlega dne na gozdni poti srečala mladega rudarja, v katerega se je zaljubila na prvi pogled. Prijazno ga je pozdravila in ga povprašala, kaj dela tu v tako neprijetnih in mrzlih razmerah. Odgovoril ji je: »Bežim! Bežim v lepše kraje!« Vila je bila presenečena, da beži. »Zakaj bežiš?« ga je vprašala. »Moj poglavar je zloben, sili me v mučne dejavnosti, za katere ne dobim niti centa,« je dejal. Vili se je mladenič zasmilil, zato mu je v roke potisnila zlatnike in dejala, naj gre z njo. Hodila sta tri dni in tri noči, da sta prišla nazaj v Slovensko Bistrico. Hodila sta skozi mesto, ko je mladenič obstal kot vkopan. Vili je prestrašeno zašepetal v uho, da je to hiša, v kateri je živel njegov gospodar. Pred njima se je pojavila še ena vila, ki jima je povedala, da je gospod, ki je živel tu, hotel ukrasti njihove zaklade, zato so ga zaprle v najtemnejšo ječo v vsej Bistrici. Mladenič je bil zelo vesel. Vile so mladeniču pustile, da si nagrabi dobrot, kolikor hoče. Čez sedem tednov sta se mladenič in vila poročila in srečno ter bogato živela do konca svojih dni.
Katarina Vidmar, 7. c
SOVA IN MUHA
Nekega rosnega jutra se je muha odločila dražiti sovo. Prišla je k sovi in začela glasno brenčati. Sova pa nič. Pa je začela še bolj brenčati. Sova se ni zmenila za njo. Muha je odšla čisto k sovi in ji zelo na glas brenčala. Sova se je naposled zbudila in muhi dejala: »Prosim muha, pojdi zdaj, da lahko spim.« Muha ni odnehala in je naprej brenčala. Sova je še enkrat pozvala muho: »Muha, ko bo sonce vzšlo, ti ne bo najboljše!« Muha ni poslušala. Ko je sonce vzšlo, je muho skurilo. Sova si je mislila: »No, vsaj opozorila sem jo.«
Katarina Vidmar, 7. c
Sreča
Sreča je, ko se človek smeje, ko se ptiček dotakne veje.
Ko te brat preseneti z cvetlico in ko v šoli dobiš petico.
Srečno se počutiš takrat, ko veš, da nekdo te ima rad.
Sreča pa ni le na tem svetu, je tudi na vsakem drugem planetu.
Tudi ni le srečen trenutek, ampak je takšen prijeten občutek.
Torej sreča ni le dobrin polna vreča, to je stvar veliko večja.....
Maja Tramšek, 9. a
Pesem Kaj je zame prava pesem, kaj je zame prava rima, kaj je zame ta beseda, ki v pesmi ti prepeva.
Zame je pesem prava, Ko se z mano zabava, zame je pesem prava, ko ti prepeva sama.
Zame je rima prava, ko z drugimi besedami se zabava, zame je rima prava, ko smešno pesem ti dava.
Zame je beseda v pesmi, ko ti dan naredi lepši. Zame ima ta beseda smisel, ki ti pove dobro misel.
Vse to se piše, noč in dan tudi, ko si sam zaspan.
Besede in rime, ti zmešajo glavo, in si same, naredijo zabavo.